ZGODOVINA VERTIKALNIH VRTOV

Zgodovina vertikalnih vrtov sega vse do starodavnega Egipta, do 3000 let pred našim štetjem. Seveda so že takrat nadvse cenili zasebnost in zaščito pred vročim soncem, kar so dosegli s pomočjo kamnitih sten in vrtnih ut, podprtih s stebri in preraščenih s figovci, granatovci, orehovci, žižulo, vinsko trto, vrbami, akacijami, bršljanom, plavicami, marjeticami, vrtnicami, irisom, narcisami, lovorjem, papirusom in drugim rastlinjem.

egipčani1
egipčani2

Legendarni viseči vrtovi so omenjeni celo v zapisih o Babilonu in so veljali za eno izmed sedmih čudes antičnega sveta, čeprav konkretnih arheoloških dokazov o njihovem obstoju na območju nekdanjega mesta niso našli, domneva pa se, da so dejansko obstajali okoli 600 let pred našim štetjem 500 kilometrov severno od Babilona, v Ninivah.

babilon
ninive

Stari Rimljani (ok. 750 p.n.š. - 470 n.š.) so na stenah svojih vil in lesenih rešetkastih zunanjih konstrukcijah gojili vinsko trto, vrtnice vzpenjavke pa so (bile) simbol njihovih čudovitih skrivnih vrtov.

rimski-vrtovi1
rimski-vrtovi2

Machu Picchu je znan po terasastih pobočjih in z bujno vegetacijo prekritih zidovih, kjer na 2400 metrih nadmorske višine pod subtropskim podnebjem na plodni zemlji poleg mahov in praproti uspevajo različna drevesa in grmovnice, Inki pa so tam že v 15. stoletju gojili krompir, koruzo, fižol in buče, tudi na vertikalnih površinah.

inki1
inki2


S tehnološkim napredkom, še posebej v zgodnjem 19. stoletju, je bila omogočena bolj enostavna, hitrejša gradnja velikih objektov, kar je bilo uporabljeno tudi v botanične namene (steklene tople grede, večji objekti za gojenje rastlin ipd). Sredi 19. stoletja, z razvojem množične proizvodnje in sistemov specializiranih komponent, pa je bila omogočena gradnja modularnih struktur.

steklenjak

1909 leta je v reviji Life prvič javno objavljena ilustracija zamisli vertikalnih vrtov. Slika tako imenovanih “Vertikalnih domačij” prikazuje odprto nebotično stavbno konstrukcijo z mnogimi nadstropji, na vsakem nadstropju pa dejansko farmo s poslopji in vrtovi za gojenje jedilnih rastlin, celotna konstrukcija pa je vmeščena v kmetijsko pokrajino. Kasneje (1978; Rem Koolhaas: “Delirious New York”) je bila ta teorema uporabljena za prikaz utopične uporabe vertikalnega gojenja rastlin v nebotičnikih na urbanih področjih.

vertikalnedomacije

Ameriški geolog Gilbert Ellis Bailey leta 1915 v svoji, sedaj skoraj pozabljeni knjigi “Vertikalno kmetovanje” prvič sploh uporabi istoimenski izraz. V knjigi predstavi način podtalnega gojenja rastlin (pri kopanju bi si pomagali s poceni eksplozivom), s čimer bi povečali površino plodne zemlje navpično namesto horizontalno, intenzivno namesto ekstenzivno, tako bi prihranili prostor, moč eksplozivnih sredstev pa bi v večji meri kot dotlej uporabljali za miroljubne namene.

Utopično, ni kaj.

 

Leta 1922 švicarski arhitekt Charles-Édouard Jeanneret, “Le Corbusier”, z namenom izboljšanja kvalitete bivanja nižjih slojev prebivalstva razvije projekt večnadstropnih blokov “Immeubles-Villas”, ki bi jih tvorile posamezne enote - celice. Osnovna enota bi bila majhno stanovanje, popolnoma ločeno od sosednjih enot z odprtim zunanjim prostorom - teraso z integriranim vrtom. Podobni bloki, hiše in stanovanjske enote so bile kasneje tudi dejansko zgrajene.

Lecorbusier1

Kasneje je narisal tudi skico z naslovom, ki je konkretiziral njegove zamisli o integriranih vrtovih: “Mesto vertikalnih vrtov” (1937).

Lecorbusier2

1938 Stanley Hart White, profesor krajinske arhitekture Univerze v Illinoisu, patentira “botanične zidake”, iz katerih na domačem dvorišču sestavlja prve prototipe pravih zelenih sten, kot jih poznamo danes. Botanični zidaki so bili preproste rastlinske enote (kvader iz žičnate rešetke, napolnjen z zemljo in rastlinami), z možnostjo sestavljanja in nalaganja na poljubno višino in obliko, z namenom ozelenitve vertikalnih površin. Konstrukcije iz teh zidakov, zelene stene, bi bile uporabne na sejmih, mestnih dvoriščih in parkih, notranjih vrtovih ter ostalih prostorih in površinah. S. H. White je z inovativno uporabo botanike v arhitekturi razvil novo področje, ki ima še v sodobnem času velik vpliv na urbano zeleno prostorsko oblikovanje in krajinsko arhitekturo.

botanicnizidaki1
botanicnizidaki2
zelenastenaSHWhite

Čeprav so moderni arhitekturni primeri združevanja in integracije vrtov v bivalne prostore (hortikulturni konstrukcijski sistemi, v sodobnem izrazoslovju najbolj pogosti: zelene stene, vertikalni vrtovi, zelene strehe, strešni vrtovi, bivalno integrirana agrikultura..) zelo pomembni, pa tehnološki postopki, ki so pospešili razvoj vertikalnega gojenja rastlin, segajo precej daleč v zgodovino vrtnarjenja, v začetke hidroponike (gojenje rastlin v vodi, tudi brez uporabe zemlje; naprimer Azteki so od leta 1150 uporabljali plavajoče vrtove, chinampe, izdelane iz vejevja, trsja, rastlinskih ostankov, močvirskega blata in zemlje, za pridelovanje koruze, fižola, buč, amaranta, paradižnika, čilijev….korenine rastlin so rasle skozi podlago v vodo), gradnje toplogrednih konstrukcij, rastlinjakov, hidroponičnih komor.. Ti hortikulturni sistemi so tlakovali razvojno pot konceptu sodobnih vertikalnih vrtov.

plavajocivrtovi1
plavajocivrtovi2


BIS (British Interplanetary Society), v svetovnem merilu najstarejša organizacija, ki podpira in promovira raziskovanje vesolja, je v štiridesetih in zgodnjih petdesetih letih dvajsetega stoletja razvijala hidroponično stavbno enoto za lunarne razmere. V tem zgodnjem obdobju odkrivanja vesolja in vesoljske tekme med ZDA in Sovjetsko zvezo je bil v Armeniji tudi dejansko zgrajen hidroponični stolp (Tower Hidroponicum - izraz izvira iz teksta avtorja J. Sholto Douglasa; “Hydroponics: The Bengal System”, prvič objavljenega leta 1951), ki je združeval bivalno funkcijo z gojenjem rastlin brez uporabe zemlje in je bil prvi večji namensko zgrajen primer vertikalnih vrtov nasploh.


1964 je na Dunaju potekala mednarodna vrtnarska razstava, kjer je bil prvič javno predstavljen koncept vertikalnih vrtov v stekleni zgradbi - stolpu.

stolp.dunaj

SITE - organizacija za arhitekturno in okoljsko načrtovanje je leta 1972 oživila idejo “Vertikalnih domačij” iz leta 1909. Eksperimentalni načrt za petnajst do dvajset nadstropno konstrukcijo, postavljeno v gosto poseljeno urbano središče, na vsakem nadstropju predvideva trgovine, parkirišča, privatne hiše, nasade zelenja in vrtove, ulice, ki bi tvorile vasem podobne skupnosti. Filozofija za tem načrtom je praktična kritika homogenih, brezosebnih nebotičnih zgradb dvajsetega stoletja, ki prebivalce dobesedno posrkajo vase in jim onemogočajo individualnost pri urejanju urbanega okolja. Kot alternativo ponudi priložnost za individualni razvoj urbane identitete, neortodoksno oblikovanje in kolaž arhitekturnih praks, bazirano na različnih osebnih značilnostih in kulturnih raznolikostih.

http://www.siteenvirodesign.com/ex.hoh.php

site

Različice hidroponičnih objektov so dobro dokumentirane v knjigi “The Glass House” (John Hix, 1974), ki sledi razvoju tovrstnega gojenja rastlin od antike do prve polovice dvajsetega stoletja.

Vsi zgornji primeri jasno kažejo, da je bila tematika vertikalnega vrtnarjenja zelo aktualna že vsaj 40 let pred začetki sodobnega diskurza na to temo.


1989 si arhitekt Kenneth Yeang zamisli multifunkcionalno stavbo, ki se subtilno staplja z okoliškim zelenjem, ki prerašča in se vrašča v bivalno konstrukcijo. Tak pristop k vertikalnemu gojenju rastlin temelji na in daje prednost individualni in skupnostni trajnostni rabi naravnih dobrin pred masovno proizvodnjo in distribucijo. Namesto hermetično zaprte masovne agrikulturne proizvodnje, Yeang zagovarja zunanjo pridelavo in gojenje rastlin, tudi sadja in zelenjave, pod milim nebom, v in na površinah bivalnih stavb. Koncept ekoloških gradenj njegov biro uspešno uresničuje že desetletja po vsem svetu.

yeang

V začetku devetdesetih se na ameriškem tržišču pojavijo mrežni sistemi iz kablov in jeklenic za ozelenitev fasad ter modularne rešetkaste plošče iz različnih materialov za vertikalne vrtove in zelene stene.

jeklenice
paneli1
paneli2

Leta 1993 so v Kaliforniji (Universal City Walk) postavljene prve večje zelene stene iz modularnih rešetkastih plošč.

univ.city
univ.city2

1994 je v Torontu (Canada Life Assurance Building) sestavljen prvi sistem zelene stene z namenom proučevanja biofiltracije zraka v zaprtih prostorih.

biofilter
biofilter2

Za popularizacijo in modernizacijo zelenih sten je od poznih osemdesetih let 20.st. zaslužen tudi francoski botanik Patrick Blanc, ki s svojimi konstrukcijami iz kovinskega okvirja, PVC plošč, filca in cevk za kapilarno avtomatsko zalivanje ozelenjuje večje vertikalne površine galerij, muzejev, nakupovalnih centrov, hotelov, poslovnih stavb.... po vsem svetu.

blanc

 Za nosilne konstrukcije, ki tvorijo osnove zelenih sten, se poleg zgoraj omenjenih materialov uporablja še karbon in različne vrste plastičnih mas, za manjše sisteme visečih ali stenskih vrtov pa je priljubljena ponovna uporaba odrabljenih plastenk, steklenic, lesenih palet, avtomobilskih pnevmatik, kovinskih žlebov, pohištva, platna itd... Tako si z malo truda tudi v vašem domu lahko omislite praktičen vertikalni vrtiček z okrasnimi rastlinami, zelišči ali celo sadjem in zelenjavo manjše rasti, bolj zagretim pa ne bo težko izdelati kar pravo pravcato zeleno steno!t!!

gume
gume2
žleb
plastenke
plastenke2
palete
cevi
žepki

viri fotografij: www